ORAKELJ

Orakelj poimenuje in časti simbolni kraj, kjer se vsa bitja sprašujejo o smeri svojega življenja. Ker nam je mar za jutrišnji dan, smemo domnevati, da nam je mar tudi za to, da ostanemo živi, za svet v miroljubnem sožitju. V času vse večje negotovosti in izkušnje bivanja v svetu, ki ne priznava naših potreb, se porajajo številne oblike eskapizma in zavajajočega odločanja. Pričakovanje velikih odgovorov in nadejanje gibanj s široko mobilizacijo, ki bi bila zmožna odpraviti posledice vojn in delovanja temačnih sil, nista realni možnosti. Umetnost, pri čemer merimo na vsa področja umetnosti, predpostavlja obstoj neznatne, a zelo pomembne točke, kjer je mogoče biti svoboden in sanjariti ter kjer smemo zahtevati svobodo in mir. Pričujoča razstava obravnava to neznatno točko. Na bienalu trdimo, da je vsaka umetnostna in kulturna prireditev hkrati tudi orakelj, torej območje, kjer lahko razmišljamo in premlevamo o tem, kako je mogoče ustvariti skupno dobro, kako udejanjiti dobro življenje, utemeljeno na skupnih vrednotah.

Bienale je torej mesto vedeževanja, mesto interpretacije, v samem središču Oraklja v Ljubljani pa naletimo na Žogico Marogico. Žogica je lik, ki uteleša tradicijo, politiko in potrebo po izumljanju sistemov, namenjenih za posredovanje, izobraževanje in povezovanje ljudi. To lutko pozna skoraj vsak prebivalec Slovenije. Pisana žogasta glava, ki jo je likovna umetnica Ajša Pengov zasnovala za lutkovno predstavo po besedilu Jana Malika (1904–1980), postavljeno leta 1951 v današnjem Lutkovnem gledališču Ljubljana, je postala velika uspešnica nemudoma po ljubljanski lutkovni in radijski premieri in na odrih vztraja že več desetletij. Lutkovna tradicija in njeno zanimanje za izumljanje avtonomnih bitij, ki jih izoblikujeta obrt in domišljija, imata neizmeren potencial za refleksijo številnih vprašanj, ki danes vplivajo na oblikovanje scenarijev našega sveta: tehnologija iger na srečo, breztelesne in avtonomne inteligence, ki so sposobne preseči človeka, analogno množično izobraževanje v digitalni dobi, nove oblike folklore za povezovanje in skupno sanjarjenje. Žogica – torej lutka, ki se je rodila iz pomislekov o tem, kdo nadzoruje koga – je vezivo med starimi sanjami o neodvisnosti in novimi nočnimi morami, povezanimi s tehnologijo. Pri ustvarjanju lutk se je avtorica Ajša Pengov spraševala: Ali bi bilo treba lutke upravljati z rokami ali vrvicami? Naj bodo podaljšek našega človeškega telesa ali naj postanejo neodvisne? Lutke niso oblikovane po vzoru gledališča s človeškimi igralci, marveč so avtonomne v svojih gibih in izrazih. Na splošno gre pri Oraklju za večno vprašanje nadzora in obvladovanja namesto omogočanja, spodbujanja in krepitve mirnega in plodovitega načina življenja.

Mir pa je mogoč le, če imamo radi svet, v katerem živimo, kar pa je dandanes izjemno zahtevna naloga. In ravno to je tisto, česar se želimo skupaj naučiti na tej razstavi.

Sledite tedenski kolumni umetniške vodje Chus Martínez z naslovom THE ORACLE: A Curatorial Diary from LJ, ki pripoveduje o procesu ustvarjanja 36. grafičnega bienala Ljubljana.