Gabriel Abrantes
R. 1984, Chapel Hill, NC, ZDA. Živi in dela v Lizboni na Portugalskem.

Gabriel Abrantes je začel slikati duhove, da bi raziskoval teme izgube, bolezni in zdravja. Njihov videz je pomežik animaciji in priljubljenim animiranim likom, katerih enostavna oblika nas že sama po sebi potegne v njihov svet in čustva. Slika jih na staromoden način, pri čemer poudarja draperije njihovih belih oblik in tako stopa v interakcijo z bogato zgodovino slikarstva, ko je neko delo veljalo za mojstrsko zaradi izvedbe natanko takih detajlov. Toda s 4-kanalno video instalacijo Bardove zanke se vrne k animaciji, vendar ne na račun detajlov. Sodeluje z veščimi igralci in uporablja moderno tehnologijo animacije, da spremeni njihove gibe in izraze.
Navdih za video delo je roman Lincoln v Bardu (Lincoln in the Bardo, 2017) Georgea Saundersa. Avtor se v knjigi navezuje na zgodovinske opise tega, kako se je Abraham Lincoln sprijaznil s sinovo smrtjo; šel je v njegovo grobnico in objel njegovo truplo. To je Abrantesa vodilo k zamišljanju prehodnega prostora, kjer duhovi, ki svojega preteklega življenja ne morejo pustiti za sabo, tavajo skupaj z živimi, ki ne morejo izpustiti umrlih duš, k zamišljanju barda, kot je razumljen v tibetanski budistični filozofiji, mejnega prostora med preteklimi in prihodnjimi življenji.
Za Gabriela Abrantesa je ta koncept postal prizorišče za fiktivne pogovore in razprave med duhovoma, ki sta ujeta v neskončnih zankah, iz katerih se ne moreta izviti ne glede na to, kako močno se trudita. Obstajata v razdejanih okoljih, kar kaže na distopično prihodnost, zemljo z zdesetkanim prebivalstvom, kjer le algoritmi in umetna inteligenca ostajajo ujeti v odmevih in ponovitvah naših sedanjih nesoglasij. Gre za napihnjene verzije naših spletnih sporov. V poskusu, da bi ustvaril politično satiro o ekstremizmu z osebnim obratom, Abrantes doda podtekst, vse, kar običajno ostane neizgovorjeno, vendar vseeno globoko oblikuje naše pogovore. Skozi videe odmeva občutek globoke in neobvladljive krize, ne le ekološke, pač pa krize nadvlade družbenih medijev in umetne inteligence, tega, da svojih osebnih strahov ne znamo več uskladiti z globalno tesnobo. Toda potreben je vsaj kanček upanja, poudarja Abrantes, da v taki situaciji še ustvarjaš umetnost.