Kathrin Siegrist

Kathrin Siegrist se v svoji umetniški praksi, ki sicer izhaja s področja slikarstva, ukvarja s tekstilom. Na Oraklju se predstavlja z dvema deloma, prvim v parku Tivoli v bližini Plečnikovega avditorija in drugim na vhodu v Moderno galerijo (MG+). Skupna senca II pozdravlja obiskovalce, ki prispejo do razstavišča, obenem pa se vpenja v muzejsko arhitekturo in nadstrešek spreminja v prostor za razmislek.

S postavitvijo v tivolskem parku umetnica vstopa v interakcijo z zapuščino Jožeta Plečnika, saj vzpostavlja dialog z nedavno prenovljenim Plečnikovim avditorijem. Ta tvori del osi, ki si jo je zamislil arhitekt in poteka po Jakopičevem sprehajališču tudi mimo Moderne galerije (MG+). Njeno poslopje je v tridesetih letih 20. stoletja zasnoval Edvard Ravnikar, eden od Plečnikovih učencev, oba arhitekta pa sta bistveno zaznamovala ljubljansko mestno krajino. Tako kot v delih njegovega učenca je mogoče Plečnikov vpliv čutiti v intervenciji Kathrin Siegrist nad vhodom v stavbo. Na glavo obrnjena piramida odraža arhitektov pogled na univerzalno in večno obliko, ki sledi arabskemu pregovoru: »Človek se boji časa, čas pa piramid.«

Pri instalaciji nemudoma opazimo izstopajočo tkanino – najlon iz ponovno uporabljenih rezervnih padal. Gre za vzdržljiv material, ki pa kljub temu ni neuničljiv, zaradi česar lahko postane neuporaben že ob najmanjši napaki. Ko je enkrat zavržen, ga je težko ponovno uporabiti. Kathrin Siegrist kose odslužene tkanine obarva in jih uporabi za svoje instalacije. Te izgrajuje v dialogu z njihovimi lokacijami in jih postavlja v interakcijo z občinstvom, kadar niso med muzejskimi stenami, pa tudi s popolnoma neobvladljivimi elementi, kot je vreme.

S podporo Pro Helvetia, Pfyl Stiftung, Erna und Curt Burgauer Stiftung, Kunstkredit Basel-Stadt in Gemeinde Riehen.