Orakelj MGLC Grad Tivoli

Manuela Morales Délano

Espantapájaro con ojo (Strašilo z očesom), 2025, kamen in bodice proti golobom ; Espantapájaro (Strašilo), 2025, kamen in bodice proti golobom

R. 1986, Talcahuano, Čile. Živi in dela v Baslu v Švici.

Manuela Morales Délano
Manuela Morales Délano, Espantapájaro (Strašilo), 2025, kamen in bodice proti golobom. Z dovoljenjem umetnice.

Delo Manuele Morales Délano obsega vrsto medijev in pogosto privzame obliko instalacije, postavljene za določen prostor, ki se spopada z idejami kolonializma in političnimi in ekonomskimi dimenzijami njegove dediščine. To ji omogoča, da se poveže s specifičnimi konteksti in geografijami, ki jih rekonstruira, da ustvari napetosti med vsiljenimi naracijami, ljudskimi legendami in zgodovinskim spominom. Zanima jo materialnost kot način raziskovanja izčrpanosti, krhkosti in odpora.

Umetnico, ki je bila rojena v Čilu in trenutno živi v Švici, fascinirajo gore kot naravne ovire, ki so pogosto prevedene v državne meje. Ta dinamika odraža kompleksen človeški odnos z naravo, ki se ji upiramo ali jo interpretiramo tako, da ustreza našim družbenim konstruktom in predsodkom. Umetnica v Gradu Tivoli razstavlja dva kipa, dve Strašili, obe sestavljeni iz kamna in bodic, ki se v mestih uporabljajo za odganjanje golobov. Na ta način poudarja paradoks meja, naloženih pticam, nasilne načine zarisovanja območij, kjer niso dobrodošle, kjer meje zarezujejo v svet v njihovem dosegu. Te metode niso tako daleč od represivnih taktik, ki jih nacionalne države uporabljajo za obravnavo ljudi, ki jih imajo za outsiderje, kot so tujci, migranti, begunci.

To, kar ostane konstantno v teh situacijah, tako v kontekstu ljudi kot ptic, sta odpor in prilagajanje. Medtem ko so človeška pravila in načini njihove uveljavitve arbitrarni, je volja po preživetju in uspevanju temeljna in lastna vsem živim bitjem. Prišlo je, denimo, do primerov, ko so ptice uporabile bodice za gradnjo in zaščito svojih gnezd, tako kot bi uporabile trnaste veje.