Nohemí Pérez

Umetniško prakso Nohemí Pérez močno zaznamujejo kraj njenega rojstva, odnos med človekom in naravo ter znanje, neločljivo povezano z ozemlji, ki so postala bojišča za ohranitev ob soočenju z izkoriščanjem. Njene monumentalne risbe z ogljem pričajo o odpornosti in krhkosti narave. So prostor za kontemplacijo o inteligenci nečloveških bitij in hkrati poziv k pozornemu obratu k njihovim načinom obstoja v času podnebne krize.

Umetnica je začela risati drevesa – ceibe, sekvoje, hraste –, starodavne velikane, varuhe. Drevesa, ki simbolizirajo moč, enotnost in življenje. Upodablja jih z ogljem, materialom, ki je neposredno povezan z njihovimi življenjskimi cikli, pri čemer poudarja ogromnost in kompleksnost teh organizmov. Nohemí Pérez je navdihnilo delo botanikov, kot je Stefano Mancuso, znan po raziskavah o inteligenci rastlin. Navdušile so jo zmožnost dreves, da zaznavajo svet okoli sebe in se nanj odzivajo, kar počnejo tudi v simbiozi z bakterijami in glivami, njihova zmožnost učenja in pomnjenja ter zmožnost, da komunicirajo drugo z drugim in z živalmi, ki se zatečejo v njihove krošnje in korenine in se hranijo z njihovimi listi. Umetnica je živali umetelno izvezla v svetlih barvah in jih umestila med veje in ob debla.

V načinih bivanja rastlin in živali je mogoče najti znanje, ki se izgublja z ozemlji, kot je tisto v Kolumbiji, na katero se Nohemí Pérez najbolj neposredno sklicuje. Ta zemljišča se izkoriščajo zaradi nenehnega pridobivanja naravnih virov, geopolitičnih spopadov, v katerih državne meje zarežejo čez zemljo, in širjenja organiziranega kriminala. Čeprav je umetnica zasidrana v Kolumbiji in se zaveda posledic stoletnih kolonialnih procesov ter njihovih sodobnih oblik, sta njen poziv in zaskrbljenost globalna in pereča.