Saelia Aparicio

V drugem nadstropju Mestne galerije se boste srečali z instalacijo risb Saelie Aparicio, ki nosi naslov V mežiku kolapsa. Poleg metamorfnih zmožnosti telesa in svetlobe je v umetničinem delu vseprisotna tudi tema časa. Na ta način predstavi doživljanje izkušnje časa – kako živimo, čutimo in dojemamo čas –, ki jo oblikujejo številni dejavniki, kot so družbeni spol, rasa, razred, starost, oviranost, kolonialna zgodovina, kulturni ritem in prisotnost tehnologije. Linearni, zahodni čas, ki ga merimo z urami, naj bi bil univerzalen, vendar v nasprotju z njim intersekcionalni čas spodbuja razlike, plastenje in konflikte, saj časa vendarle ne doživljamo vsi na enak način. Saelia Aparicio pri svojem delu eksperimentira z zaznavanjem. Risba se odlično prilega njenemu načinu razmišljanja, saj sledi umu; omogoča nam, da se osredotočimo na vidike, ki so v današnjem svetu bistveni, a jih zanemarjamo. Zakaj smo obsedeni s popolnimi telesi? Zakaj jih moramo opazovati, gledati, motriti in jih predstavljati? Morda gre za naš strah pred abjektnim.

Leta 1980 je filozofinja Julia Kristeva objavila prelomno knjigo Powers of Horror: An Essay on Abjection (Moč groze: esej o abjektnem). V njej piše, da kar je abjektno, ni le nekaj odvratnega, ampak je tisto, kar mora subjekt zavrniti, da postane jaz. Abjekcija je proces, s katerim se ločimo od tistega, kar ogroža naš občutek reda, identitete in smisla. Drži. V svetu, v katerem živimo, se bojimo trupel, bojimo se smrti. Bojimo se telesnih tekočin, grotesknega in deformiranega, vseh teles, ki ne ustrezajo simbolnemu redu.

Umetnica se pri preoblikovanju prostora poslužuje konveksnih ogledal, ki predstavljajo oči. Konveksna ogledala popačijo in pomanjšajo vse, kar se v njih zrcali. V nasprotju s človeškimi očmi ne morejo izbirati, kje in kaj bodo gledala. So hiperobčutljiva, ves čas opazujejo, a ne premorejo zavesti. Izstopajoče oči, ki so umeščene med ploske figure na steni, obravnavajo nečloveškost, ki se nam vsiljuje kot sovražnik empatije. V tem smislu jih lahko razumemo kot izrojene. Po drugi strani so oči tudi senzorične odprtine, ki kot idoli iz Tell Braka utelešajo sposobnost kozmičnega pogleda. Za umetnico pojem vida ne izhaja več iz človeškega in racionalnega, temveč iz raznolikih zmožnosti bitij, kot je umetna inteligenca, ki so obenem slepa in razsvetljena.

S podporo Acción Cultural Española (AC/E) in Veleposlaništvo Španije v Sloveniji.