Silvan Omerzu

Instalacije Silvana Omerzuja nas pozdravijo na vsakem razstavnem prizorišču, pri čemer vstopajo v dialog z vsakim prostorom, njegovo zgodovino in pomenom kot tudi s celotnim Orakljem. Delo Silvana Omerzuja kot kiparja, oblikovalca lutk in režiserja je osnovano na pripovedovanju zgodb in mojstrsko krmari med nagovarjanjem otrok in odraslih, pri čemer Omerzu svojega občinstva nikoli ne podcenjuje, kompleksna sporočila pa podaja v svojem značilnem vizualnem slogu.

Instalacije vztrajajo med gledališkim in skulpturnim, zamrznjene v gibanju ali prepuščene svojim avtomatiziranim gibom. Kljub temu sta njihova izraznost in scenografska kakovost prizorov nekaj, s čimer se lahko poistovetimo in kar je berljivo. Ko jih opazujemo, se zdi, kot da vase sprejemamo vrstice iz knjige ali skoraj slišimo govorjene besede gledališke predstave.

Instalacija na sedežu MGLC-ja, v Gradu Tivoli, se navezuje na njegovo militaristično preteklost. Stavba je nekaj časa služila kot vojašnica in bolnišnica, kasneje pa je bila podarjena feldmaršalu Josefu Radetzkemu, čigar spomenik stoji pred njo. Omerzujeva instalacija je odločno protimilitaristična, saj avtomatizirane lutke poudarjajo neizprosnost vojnega stroja, ki ne izkazuje nobenega usmiljenja in ne prizanaša nikomur. Kliče k prepoznanju krutosti kot dejstva tako preteklosti kot sedanjosti in kot grožnje prihodnosti.