Silvan Omerzu

Instalacije Silvana Omerzuja nas pozdravijo na vsakem razstavnem prizorišču, pri čemer vstopajo v dialog z vsakim prostorom, njegovo zgodovino in pomenom kot tudi s celotnim Orakljem. Delo Silvana Omerzuja kot kiparja, oblikovalca lutk in režiserja je osnovano na pripovedovanju zgodb in mojstrsko krmari med nagovarjanjem otrok in odraslih, pri čemer Omerzu svojega občinstva nikoli ne podcenjuje, kompleksna sporočila pa podaja v svojem značilnem vizualnem slogu.

Instalacije vztrajajo med gledališkim in skulpturnim, zamrznjene v gibanju ali prepuščene svojim avtomatiziranim gibom. Kljub temu sta njihova izraznost in scenografska kakovost prizorov nekaj, s čimer se lahko poistovetimo in kar je berljivo. Ko jih opazujemo, se zdi, kot da vase sprejemamo vrstice iz knjige ali skoraj slišimo govorjene besede gledališke predstave.

Poezija je v jedru Omerzujeve instalacije v Moderni galeriji, kjer več pesniških lutk neprestano piše, medtem ko se njihove pesmi širijo kot ptice, ki imajo zmožnost, da velike razdalje prepotujejo graciozno in nežno. Vendar pa je prisoten tudi občutek notranjega konflikta, saj so pesniki, ki jih dozdevno vodi čisti navdih, tudi lutke, ki so manipulirane od zunaj. Vprašanje, ki se postavi, je, od kod izvira poezija. V kolikšni meri gre za čisto, na intuiciji temelječo in pesniško svobodo in v kolikšni meri nanjo vplivajo zunanji dejavniki?