Silvan Omerzu

Instalacije Silvana Omerzuja nas pozdravijo na vsakem razstavnem prizorišču, pri čemer vstopajo v dialog z vsakim prostorom, njegovo zgodovino in pomenom kot tudi s celotnim Orakljem. Delo Silvana Omerzuja kot kiparja, oblikovalca lutk in režiserja je osnovano na pripovedovanju zgodb in mojstrsko krmari med nagovarjanjem otrok in odraslih, pri čemer Omerzu svojega občinstva nikoli ne podcenjuje, kompleksna sporočila pa podaja v svojem značilnem vizualnem slogu.

Instalacije vztrajajo med gledališkim in skulpturnim, zamrznjene v gibanju ali prepuščene svojim avtomatiziranim gibom. Kljub temu sta njihova izraznost in scenografska kakovost prizorov nekaj, s čimer se lahko poistovetimo in kar je berljivo. Ko jih opazujemo, se zdi, kot da vase sprejemamo vrstice iz knjige ali skoraj slišimo govorjene besede gledališke predstave.

V Švicariji umetnik črpa iz dela Ivana Cankarja, enega najpomembnejših slovenskih pisateljev, pesnikov in dramatikov, pa tudi nekdanjega prebivalca Švicarije (takratnega Hotela Tivoli), ki jo je nekoč poimenoval »pribežališče grešnikov«. Instalacijo je navdihnil Cankarjev roman Hiša Marije Pomočnice (1904) o bolnih in trpinčenih deklicah, ujetih v hiralnici, kjer čakajo na smrt v zavetišču pred nasilnim svetom. Lutke tako prikazujejo temnejšo stran človeške narave kot tudi možnost upanja in odrešitve ter potrebo po njiju.