Sinzo Aanza

Serija Kriva črta Sinza Aanze s pomočjo koncepta ravnosti črte raziskuje pojav kolonialne umetnosti v Kongu. Črta deluje kot časovna ločnica med predkolonialnimi umetniškimi praksami, ki so bile kulturalizirane, folklorizirane in spremenjene, tako da so lahko služile kot umetnost reprezentacije na mednarodnih razstavah in kolonialnih sejmih, in modernizmom, ki se nanaša na ureditve in prakse v skladu z voljo in nadzorom kolonialnega projekta.

Zarisovanje ravne črte se nanaša na etnološko težnjo po razvrščanju, pripisovanju in popravljanju vsega, kar se je novemu političnemu redu zdelo nelogično, primitivno, neurejeno, neobvladljivo ali uporniško. Na ta način so bile zarisane absolutne meje med tem, kar je bilo, kar je in kar mora biti. Ravnost črte tako presega okvir urejanja prostora in njegovih reprezentacij, kar še posebej velja za umetnost, in služi kot rasna listina in obenem sredstvo za vzpostavljanje hierarhije med kulturami in telesi.

Risbe se navezujejo tudi na preteklost glav, ki so bile iz kolonij prenesene v prestolnice, da bi bile tam predmet preučevanja, lokalno prebivalstvo pa bi zaradi njih bolje razumelo kolonialni red in se hitreje vključilo vanj. Umetnik v svojem delu obravnava krhkost in dragocenost ohranjenih predmetov ter dvojnost lepote in pomena, ki poleg zgodovinske teže dediščine narekuje tudi estetske premisleke. Glave nas opozarjajo na preživeto zgodovino muzejev, ki so se vzpostavili predvsem z osvajanjem in podrejanjem sovražnikov, ti pa so bili nato s svojimi osebnimi predmeti vred postavljeni na ogled.