Svetlana Makarovič
Svetlana Makarovič je ključen glas v slovenski literaturi. Njena prisotnost – kot umetnice na razstavi – se čuti prek njenih pesmi na skoraj vseh prizoriščih. Poezija je bistven del kolektivnega spomina skupine, skupnosti, družbe. Razlog za izjemnost poezije Svetlane Makarovič je način, na katerega se vrača k starodavnim folklornim modusom prenašanja. Njeno pisanje je intenzivno, globoko zakoreninjeno v spoštovanju tradicionalnih pesniških oblik, prilagojenih in prikrojenih vprašanjem in strahovom sedanjosti. Njen lirični glas, ki je hkrati temačen, neposreden, drzen in iskren, predstavlja neverjeten prispevek k razstavi.
Vse pesmi, ki se pojavijo ob vhodu v MGLC Švicarijo, MGLC Grad Tivoli, MG+ in Mestno galerijo Ljubljana, so bile vzete iz antologije Samost. Ta zbirka raziskuje teme samote in človeške usode, pri čemer obširno črpa iz folklore in baladne poezije. Svetlana Makarovič oživlja bitja iz slovenske mitologije, kot so deseta hči desetnica, duh kresnega ognja kresnik in znanilec pomladi Zeleni Jurij, in jih vplete v balade, ki pripovedujejo o razčlovečeni naravi modernega sveta. Vstop na vsako razstavno prizorišče prek pesmi Svetlane Makarovič vabi k refleksiji o osrednjih temah njenega življenja in dela: o nevarnostih politične hipokrizije, religijske dogme in nacionalistične nostalgije. Že dolgo niso bile te teme tako relevantne niti te nevarnosti tako blizu. Njeno vztrajanje pri liričnih oblikah govori o tem, kako pomembna je kompleksnost v kulturi in kako moramo vsi iskati ravnotežje med strukturo in čustvenim izrazom, pri tem pa dovoliti, da kompleksne ideje odmevajo globoko v nas. Njen jezik nagovarja tako srce kot um.
