Svetlana Slapšak
Svetlana Slapšak je slovenska antropologinja, zgodovinarka in pisateljica srbskih korenin, znamenita po svojem interdisciplinarnem strokovnem znanju in zavezanosti človekovim pravicam in kulturnim študijam. Njen prispevek k obrazstavni knjigi Orakelj: O domišljiji in svobodi v izdaji založbe Sternberg Press zadeva določen dogodek: država se je znašla pred ideološko razdiralno kampanjo, potem ko je največja opozicijska stranka zbrala dovolj podpisov za razpis referenduma o zakonu o dodatku k pokojnini za zaslužne umetnike, ki spreminja določbe iz 50 let starega zakona. Svetlana Slapšak poveže ta usmerjeni napad na pridobljene pravice umetnikov s trenutnim stanjem demokracije, pri čemer črpa iz svojega vseživljenjskega aktivizma, zlasti iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, in zagovarja svobodo izražanja in človekove pravice. V svojem pisanju in aktivističnem delu poudarja, da morajo biti individualne svoboščine v demokraciji svete in da ne sme biti prostora za cenzuro ali zatiranje na osnovi ideologije, etnične pripadnosti ali spola.
Prav tako trdi, da bi morali umetnike kot tiste, ki prispevajo h kulturnemu življenju in intelektualnemu tkivu družbe, primerno podpirati in jim nuditi primerno finančno varnost vso kariero in po upokojitvi. Umetniki in intelektualci so zelo ranljivi in se pogosto znajdejo v finančni stiski, še posebej ko se starajo, zaradi prekarne narave svojega dela in pomanjkanja tradicionalnih zaposlitvenih struktur. Zagovarjanje njihovih pravic poveže s širšim razumevanjem politične in družbene odgovornosti. Vlade in institucije imajo dolžnost podpirati kulturne delavce s socialno zaščito, kakršna je pokojnina. Ta zaščita je nujna ne le kot stvar pravičnosti, pač pa tudi za ohranjanje neodvisnosti umetnikov, ki bi sicer bili odvisni od bolj komercialno usmerjenih podpornih sistemov, ki bi lahko omejevali njihovo ustvarjalno svobodo.
Med najvidnejšimi knjigami Svetlane Slapšak so Ženske ikone antičkog sveta (Ženske ikone antičnega sveta) (2006), ki se osredotoča na ženske v antičnem svetu; Zelje in spolnost (2013), semisatira o simbolnih in spolno zaznamovanih vlogah hrane, v kateri je zelje vzeto za izhodišče; in Antička miturgija: žene (Antična miturgija: ženske) (2013), v kateri raziskuje vloge žensk v antičnih mitih. Je tudi avtorica nekaj romanov, kot so Škola za delikatne ljubavnike (Šola za delikatne ljubimce) (2018), ki je postavljen v Atene leta 1974 med padcem vojaške hunte; Moj mačkoljubivi život (Moje mačkoljubno življenje) (2021), napol avtobiografsko besedilo, ki združuje osebne zgodbe z razmišljanji o zgodovinskih dogodkih skozi lečo avtoričine ljubezni do mačk; in njen najnovejši roman Kje smo? Ljubljanski steganogram (2024), enciklopedično delo, ki dekonstruira različne literarne žanre in vsebuje dialoge z zgodovinskimi in intimnimi figurami. Prek avtoričinega glasu ti liki pripovedujejo svoje zgodbe o tem, kako so pristali v Ljubljani, kako jih je mesto spremenilo in kako so potem oni vtisnili svoj pečat Ljubljani.
